- obenj
- великан, исполин
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
obenj
Смотреть что такое "obenj" в других словарях:
grabíti — in grábiti im, in grábiti im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama // ekspr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ob — predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób (ọ̑) 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obrísati — obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
òp — medm. (ȍ) pog. 1. izraža zavrnitev: op, tako pa ne bo šlo 2. izraža opravičilo: ko se je zadel obenj, je zamrmral: op … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poprêsti — prêdem in poprésti prédem dov., stil. poprèl poprêla in popréla (é; ẹ) s predenjem porabiti: vse predivo so že popredle ∙ mačka se je podrgnila obenj in komaj slišno popredla krajši čas predla … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spotakníti — in spotákniti em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
upírati — am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvón — a tudi á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
